Mnenje in ocena monografije »PODMORNIČARSTVO JUGOSLAVIJE«

Karlo Nanut

Kar bo zapisano v spodnjem besedilu ne bo dodatna recenzija, ampak  le moj intelektualen in čustveni odziv na prebrane vsebine edinstvenega dela, ki sem ga pazljivo in z veseljem preučeval. Na tem mestu moram izraziti priznanje vsem, ki ste sodelovali pri ustvarjanju knjige Podmorničarstvo Jugoslavije.

 

Pred nekaj meseci sem začel pozorno brati knjigo Podmorničarstvo Jugoslavije. To je obsežno in zrelo strokovno delo, še več kolektivno stvariteljstvo z opazno avtoriteto, katero morajo priznavati tisti, ki poznajo ali bodo spoznali njegovo kompetentno vsebino. Te knjige ne moremo brati brez občutenja in čudenja, saj je tudi mene prepričala s svojo večplastno strokovno vsebino, ki zajema vsebine o zvrsteh podmornic in njihovi uporabi. Kot pozoren bralec tega dela opozarjam na dragocene vsebine, ki so zajete v mnogih zgodovinskih dejstvih med leti 1928-2005) in podanih strokovnih pojasnilih. V njej so nazorno predstavljeni celo elementi strokovnega usposabljanja ter še marsikaj tistega, kar to kvalitetno delo, nastalo v krogu  kolektivnega avtorstva, uvršča v literarno zvrst, ki je specifična pomorska stroka ne sme pogrešati. Omembe vredno je tudi, da njeno strokovnost pojasnjujejo številne in kvalitetne fotografije,  ilustracije, podporni  teksti idr.

 

Vsi zgoraj navedeni vsebinski strukturni elementi zagotavljajo, da je obsežno delo o podmorničarstvu v obeh Jugoslavijah dovolj popolno in celovito. S tem odpade skrb, da bi se moralo njemu še kaj dodajati. Ravno  zaradi te svoje popolnost zagotavlja svojo avtoriteto oziroma  kompetetnost, kar je bilo že rečeno. In to ni težko zagovarjati.

 

Takšen začetni opis je sicer nujen, vendar je poudarek drugje. Dejstvo je, da smo živeli v Jugoslaviji (SFRJ), kjer so bili mnogi sistemi in podsistemi bolj ali manj popolni ali pa tudi ne. Pri prebiranju te knjige pa se ne more mimo resnice, da predstavlja enkratni fenomen. V čem je bistvo tega fenomena? Vse, kar je bilo posredno ali neposredno povezano s podmorničarstvom in posadkami, je delovalo v svojem logičnem okviru, s svojimi notranjimi pravili in zakonitostmi. Vse je moralo biti popolno tako tehnologija kot strokovna dovršenost pri izdelavi podmornic. Še posebej so morali ustrezati delu in življenju v podmornici ljudje, ki so sestavljali posadko. To se je mnogokrat dokazalo v kritičnih trenutkih v mirnodobnem in vojnem času.

 

Ves čas se mi je vsiljevala misel, da je sistem podmorničarstva živel v povsem drugačnem svetu kot Jugoslavija na kopnem. Če so morska prostranstva zahtevala skrajno nepopustljivo tovariško disciplino, predanost nalogam, striktno subordinacijo in odlično poznavanje taktičnih postopkov, se je v ostalih vojaških in civilnih sistemih na kopnem pojavljalo povsem drugačno vzdušje. O tem so me prepričevale strani tega dragocenega dela. Kot primer moram izpostaviti tiste strani, kjer so objavljeni biografski podatki avtorjev besedil. To je zanimiva skupina ljudi z različnih krajev nekdanje zvezne države (Jugoslavije). Vsak zase je nekaj posebnega, vendar sem prepričan, da so bili to zanesljivi ljudje, v vsakem času in situaciji.

 

Prav takšni, s svojo značilno odgovornostjo so (ste) se pred nekaj leti zbrali, da bi se ustvarilo delo, ki ga nadvse vrednotim. Vsa vaša kolektivna pozitivnost se je na svoj način prenesla v besedila knjige, ki je tudi danes pred menoj.

 

Posebnost te knjige je v tem, da  nas že na začetku začenja seznanjati z bistvom, ki obeta bogat vsebinski in prodoren metodološki pristop Kot zgodovinar sem začel z zanimanjem preučevati  vsebino pod naslovom Mornarica Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev – Kraljevine Jugoslavije. Zatem vse o dobavi prvih podmornic in o aktivnosti teh v obdobju 1928-1941. Prav to je bilo obdobje, ko se je čas odmikal od dogajanj prve svetovne vojne in se približeval vojni, kjer je bilo treba občutiti okupacijo tako Nemčije kot Italije. V zgoraj navedenih naslovih se pojavljajo teksti, ki so zame izrednega pomena, saj mi je bila predočena podoba, kako je delovalo podmorničarstvo v razmiku trinajstih let. To sorazmerno kratko obdobje je na knjižnih straneh predstavljeno tako, da se zlahka odpira zanimanje za prihodnje naslove, v katerih se predstavljajo nova spoznanja, o katerih ni bilo nikoli, za širši interes, dovolj poglobljenih opisov.

 

Natančnejši študij dokazuje, da so bila potrebna za uvodne korake ob podmornicah (npr.o Nebojši) podobna prizadevanja kot po drugi svetovni vojni. Samo podobna, kajti ljudje, ki so si prizadevali za učinkovito podmorniško floto so se morali spopadati z mnogimi ovirami. Kdor bo preučeval to stran problema, kar v knjigi ni zanemarjeno, bo dojel, da je bila rast našega podmorništva premo sorazmerna s  kvalitetnim sestavom posadk, pa tudi tistih, ki so se trudili od začetnih zamisli in načrtovanj teh plovil, same izdelave in do splovitve.

 

Danes se usmerja tudi moj pogled na vsebine, ki opisujejo jugoslovansko podmorničarstvo od leta 1945 dalje. Knjiga namenja temu obdobju dobro polovico strani. Na tem mestu moram poudariti, da sem nova poglavja zbrano prebiral in to s prijetno radovednostjo. Ob tem sem bil mnogokrat presenečen nad eksponentom razvoja našega podmorničarstva, ki je bilo po kvalitativni ravni enakovredno številnim visoko razvitim evropskim državam. Istočasno pa me je žalostilo dejstvo, da se je začela, za nas Slovence po letu 1991, izgubljati zakladnica specifičnega znanja in usposobljenost uporabe tega v mnogih proizvodnih dejavnostih. Še danes sem prepričan, da bi se moralo drugače obravnavati naše visoko izobražene in usposobljene kadre (podmorničarje), še posebej častnike, ki so leta 1991 vstopali v slovenski obrambni sistem.

 

Posebno pozornost sem večkrat usmerjal na dva teksta, ki sta jih napisala pokojni kontraadmiral Marjan Pogačnik in kapitan bojne ladje Vojko Gorup. Vsebina Pogačnikovega prispevka govori o razvoju 88. divizijona podmornic od leta 1980 do 1990 in o gradnji podmornic razreda 911. Drugi prispevek si napisal ti (Vojko Gorup). V svojem prispevku opozarjaš na bojno usposabljanje na podmornicah. To so dejstva, ki mi zastavljajo vprašanje:  Zakaj nista bila oba po letu 1991 usmerjena v tisto vojaško dejavnost, ki sta jo odlično obvladala? Poleg tega sta tudi zame stalno predstavljala pokončni osebnosti z dostojanstvom in etičnimi normami.

 

Sedaj, ko sem bogatejši z znanjem o podmorničarstvu in o ljudeh, na katerih je to temeljilo, bom lahko razširil svoja stališča o posodabljanju in poglabljanju slovenskega obrabnega sistema. Ta še ni dograjen tako, da bi nam zagotavljal primerno operativnost na našem državnem teritoriju, na kar sem že opozarjal. Nove vsebine in spoznanja, ki mi jih je nudila obravnavana knjiga mi bodo omogočila zanesljivejši in argumentiran nastop tam, kjer bodo potrebni argumenti, ki morajo krepiti našo obrambno pripravljenost.

 

Ob prebiranju teh vsebin sem se spraševal, katera navedena dejstva so nujna, da se z njimi seznanja današnji  zgodovinar, častnik, učitelj, študent, dijak, torej vsak tisti, ki potrebuje zavedanje, da smo tudi Slovenci s podmornicami obvladovali svet pod morjem in nad njim. Odgovor je enostaven: Nujno je preučevanje takšnih del, kakršno je bilo v tem tekstu predstavljeno. Kajti vsako zanemarjanje vsebin, ki nam jih nudi takšna kvalitetna strokovna literatura, je v bistvu zmanjševanje naše obrambne sposobnosti. Temu primerljivo je tudi neustrezno obravnavanje ljudi s posebnim vojaškim znanjem, kar se je dogajalo pred triindvajsetimi leti.

 

 

podpolkovnik Karlo Nanut,

profesor zgodovine in sociologije