Ogled TMS Bistra 14.10.2023
V skladu z Letnim načrtom, smo organizirali srečanje pripadnikov Društva Podmorničar v TMS Bistra. Namen srečanja je bil spoznavanje tehnične zgodovine Slovenije. Srečanja se je udeležilo 16 članov in 10 družinskih članov. Zbrali smo se ob 11 uri pred TMS Bistra na Vrhniki, nekateri so zaradi prometnih nevšečnosti – zastojev malo zamujali. Z ogledom Muzeja smo pričeli ob 12 uri. V teku naslednjih ur smo si ogledali muzejsko postavitev s poudarkom na tehnični razvitosti Slovenije v preteklosti, tako na področju prevoza ( avtomobili, motorji), tukaj je bilo najbolj zanimljivo, ker je bil prikazan vozni park avtomobilov (voznih), kot tudi avtomobili, ketere je dobil v dar in jih je tudi uporabljal nekdanji predsednik SFRJ J.B. TITO, kot tudi uporabe plovnih sredstev (drevak). Pri slednjem je bil prav poudarek na plovnosti, ker je Vrhnika bila znana po rečnem prometu pred prihodom ostalih transportnih sredstev (železnica). Promet je potekal po Ljubljanici do Ljubljane in potem po Savi naprej. Po končanem ogledu Muzeja pa smo se preselili v sosednje Gostišče »Bajc«, kjer so nam postregli s kosilom. Srečanje se je nadaljevalo v prijetnem vzdušju. Tukaj smo podelili tudi člansko izkaznico in znak Društva novemu članu Štefane Feliksu mornarju , ki je svoj vojaški rok odslužil na podmornici P-811 »Sutjeska«, koncem 60 let 20. stoletja. V nadaljevanju pa prenašam v celosti njegove vtise (razmišljanje) tega srečanja:
Preteklo soboto sem storil nekaj, kar se bo vsaj nekaterim zdelo komplet nezaslišano, do neke mere celo izdajalsko dejanje. Udeležil sem se namreč srečanja bivših podmorničarjev vojne mornarice rajnke Jugoslavije, ki se je začelo na platoju gostišča pred pred Tehničnim muzejem v Bistri, se nadaljevalo med ogledom muzeja ter se končalo z druženjem ob slavnostnem kosilu v enem od prostorov omenjenega gostišča. Seveda sem bil v nemajhni dilemi, naj povabilo na srečanje enostavno ignoriram, ali se ga naj navkljub nekaterim pomislekom vseeno udeležim? Na koncu je mojo dilemo razrešila kar moja žena: »Le zakaj si v dvomih? Pa te menda ja ni sram, da si vojaški rok odslužil na najbolj nevaren možni način, kot član posadke ene od podmornic bivše juge? Mar nisi nič več ponosen, da si za ceno svojega življenja branil nekaj, čemur smo tedaj z nemalo ponosa pravili naša skupna domovina? Katero drugo domovino pa naj bi sploh branil v tistem času, ko si mi Slovenci še sanjati nismo upali o svoji lastni državi?« Se pravi, da moja žena precej bolje obvlada zgodovino našega naroda kot večina tistih Slovencev, vključno z nekaterimi politiki brez hrbtenice, ki so se nekdaj klanjali proti Beogradu, kakor hitro pa so zaslutili, da tam ni naše bodočnosti, pa postali sovražni do vsega, tako dobrega kot slabega, kar so si izmislile in počele tamkajšnje vlade. Nič hudega bi ne bilo, če bi obsojali le tisto kar je bilo tedaj slabo, kajti ravno to nas tepe tudi v sedanjih časih, presneto narobe pa je, ko obsojajo nekaj, kar nam bi presneto prav prišlo v današnjih časi, ko strmo upadajo predvsem moralne vrednote, med katere sta v bivši jugi spadali tudi solidarnost in vsaj navidezna enakost pred zakonom. In dolžnost do domovine seveda tudi. Med te dolžnosti pa je tedaj spadalo tudi obvezno služenje vojaškega roka, kar me vsaj malo opravičuje, da sem z dokaj velikim ponosom odslužil dvoletni dolg do domovine. Pa, saj so mi vendar bile na razpolago samo dve varianti – odsluženje vojaškega roka ali kazen v obliki nekajletne zaporne kazni, bog ne daj da celo na Golem otoku, kar bi z ozirom na tam vladajočo diktaturo in omejen krog gibanja kar precej osiromašilo ali celo ubilo mojo pustolovščin in izzivov željno domišljijo. Če sem že izbral najmanj kruto varianto, se mi je zdelo dokaj samoumevno da jo okronam s še eno odločitvijo, ki je dala slutiti, da bi znala biti ravno dovolj izzivalna in nevarna, da bi bila vredna vsaj malo ponosa mojih svojcev in sovaščanov. Ker sem bil v mornarici, mi vsaj kar se tiče mojih pričakovanj, ni bilo na izbiro nič kaj bolj izzivalnega kot to, da se javim med podmorničarje. Priznati moram, da sem to svojo odločitev takoj po prihodu na podmornico celo obžaloval, še posebno, ko sem ugotovil, da je večina članov posadke oficirjev in podoficirjev, nas navadnih mornarjev pa le za en piškav vzorec. Sem si pač mislil, da bom deležen ene same diktature in komand brez konca in kraja. Še sreča, da sem se krepko zmotil in kaj hitro ugotovil, da je posadka podmornice neka skoraj sanjska združba, ki za razliko od politike deluje po povsem demokratičnih načelih. Skupnost pač, ki se prav dobro zaveda, da je odvisna predvsem od znanja, vrhunske usposobljenosti, povezanosti in enakopravnosti prav vseh njenih članov in to ne glede na čin in položaj, ki ga trenutno zaseda. Vsi so odvisni od vseh ostalih, kajti že ena sama, na videz še tako drobna napaka ali nevestnost enega od njih jih lahko popelje v preveliko globino, kjer ni več nikakršne možnosti rešitve.
Ravno zaradi tega sem odšel na omenjeno srečanje, da ponovno začutim to enakopravnost, povezanost in medsebojno spoštovanje, kar bi bilo še posebno dobrodošlo tudi med navadnimi državljani. Politikov raje sploh ne bom omenjal, ker že vnaprej prav dobro vem, da vsega naštetega sploh ne bodo upoštevali!
Feliks Štefane
Naslednje srečanje, pa bo 16.12.2023 v PVZ Pivka, kjer bomo zaključili letošnje leto in nazdravili prihajajočem letu 2024.
Tekst: Oman Ljuboslav Štefane Feliks
Foto : Oman ljuboslav, Gradišnik Zlatko, Tratnik Veronika
